Živali in ljudje

Tradicija, čustva, znanost ter odnos do živali

Hans Holbein ml.: Ambasadorja (1533, National Gallery, London)

V zadnjih letih na socialnih omrežjih opažam, kako je velika noč postala velika izenačevalka: vsi, od anarho panksov do urbanih start-up nomadov, objavljajo fotografije pobarvanih jajc, velikonočnih pogrinjkov ter bolj ali manj zaigranih nasmeškov v družinskem krogu. Če sem se pred leti na socialnih omrežjih najprej čudila vrnitvi zarok in porok ter vsem drugim običajem patriarhalne družbe, za katere sem mislila, da so preživeti, ter nato nadaljevala s čudenjem vrnitvi družinskega božiča, nadgrajeni z usklajenimi puloverji, (pre)obloženo mizo ter skrbno kadriranimi fotografijami, se zdi, da je velika noč naslednji praznik, ki vstaja od mrtvih. Pri tem ne mislim na praznovanja in obrede kristjanov, pač pa na obredje laičnih, urbanih ljudi, ki jim nikoli ni bilo prav dosti mar za verska izročila. 

Eden od razlogov za vrnitev vseh vrst šeg in navad je instagram kot medij, ki od influencerk (in influencerjev) najprej zahteva vsebino, nato pa se ta prenaša do navadnih uporabnic in uporabnikov. Koncept content creatorjev, torej ljudi, ki ustvarjajo vsebine, se je najbolj zasidral prav na instagramu in tik toku, socialnih omrežjih, ki ne ponujata (več) skoraj ničesar vsebinskega. Razlog za to je preprost: ustvarjati vsebino na socialnih omrežjih ne pomeni iz nič ustvariti nekaj, pač pa pomeni nečemu, kar je od nekdaj obstajalo, nadeti nov filter. Pred dobrim desetletjem, ko so socialna omrežja za prvo generacijo postala poklicna pot, se je temu poklicu še reklo social media manager. Medtem so korporacije dobile človeške obraze in se naselile na internetne profile slehernikov - tako je vsebina je postala novo ime za oglaševanje.

Tudi kdor ve o oglaševanju samo toliko, kolikor se je lahko naučil_a iz serije Mad Men, razume, da se nič ne prodaja bolje kot družine. Ne samo da so popolne družine (in negotove ženske) neskončni poligon za oglaševanje, oglaševanje je popolne družine (in negotove ženske) celo ustvarilo. Polno obložena miza, ki jo obdaja nasmejana družina vseh generacij, ni resničnost, pač pa oglaševalski konstrukt, ki so ga mnogi ponotranjili do te mere, da ga skušajo imitirati v resničnosti. Če so se meščanske družine devetnajstega stoletja dale fotografirati (ali naslikati) na način, ki bi čim bolje prikazoval njihov želeni družbeni ugled (razkošje, lepota, krepost), družine na sodobnih instagram upodobitvah prikazujejo le to, da obstajajo - in to bi morala že sama po sebi biti vrednota. Tolstoj je v svojem prevečkrat ponovljenem uvodnem stavku o srečnih in nesrečnih družinah pozabil povedati bistveno - vse srečne družine so si podobne - ker ne obstajajo. Obstajajo lahko kot reprodukcija, odblesk, kampanja, reklama ali pobožna želja - ne pa kot resničnost.

Le ena ideologija je bolj trdovratna od (srečne) družine - in to je hrana, ki jo ima ta družina na mizi. Ne samo, da (še) ni prišlo do transformacije družine, prišlo ni niti do spremembe družinskega jedilnika. Na velikonočni vikend sem videla sklede z več deset (celo sto?) jajci in šunke v vseh odtenkih roza barve ter se čudila, kdo vse to poje ter tudi, kako je mogoče, da na svojem instagramu zelo redko vidim meso - razen ko gre za t. i. družinske praznike. Večina prizorov srečnih družin je imela v svojem jedru nasilje: trpljenje, izkoriščanje in ubijanje živali. 

Prav za velikonočni vikend  sva se s petletno punčko igrali ugani, katero žival imam v mislih (ali ima dlako? ali živi v gozdu? ali jo lahko pobožamo? …), in ko sva prišli do divjega prašiča, je veselo dejala: Za divjega prašiča nastavimo past. Vprašala sem jo, zakaj mu nastavimo past in brez oklevanja je odgovorila, da zato, da ga pojemo. Nato je naštela tudi druge živali, ki jih jé: srno, kravo in kokoško. Osvežujoče se je bilo pogovarjati z otrokom, ki se (še) ne sramuje lastne udeleženosti v procesu ubijanja živali in se nobeni od naju ni bilo treba sprenevedati: njej, da ji je mar za živali ali meni, da ji verjamem. Odrasli le redko tako iskreno govorijo o svoji prehrani, saj je vsaj malo izobraženim ljudem z leti postalo nerodno sodelovati pri mučenju živali in velikem uničevanju planeta, zato so se izmojstrili v sprenevedanju pri vprašanju lastnega prehranjevanja. Tako sem v zadnjih letih že neštetokrat slišala eno od variacij na temo, kaj pomeni jesti malo mesa, sploh pa kaj pomeni jesti etično pridobljeno meso srečnih živali. Saj ne, da bi mi bil katerikoli diskurz o mrtvih živalih posebej ljub, a ta o etičnih smrtih mi je morda najbolj nadležen, saj hkrati z lažno ozaveščenostjo poudarja tudi vase zaverovano razredno krepost, češ, mi, bogati ljudje, ki si lahko privoščimo najdražje kose mesa, smo superiornejši od neosveščenih delavskih množic, ki se prehranjujejo s hrenovkami, čevapčiči in faširanim mesom. Živalska trupla tako postanejo poligon za dvojno diskriminacijo: živali in revnih ljudi. Poleg tega v gostilni s tradicionalno “balkansko” hrano pod Rožnikom vsak vikend, ko se vračam s sprehoda, opazujem avtomobile, ki nedvomno ne pripadajo delavskemu razredu, ampak prav tistim, ki se radi pohvalijo s svojimi etično-kulinaričnimi izbirami.

Razredno vprašanje se pri temi prehrane pogosto izrablja tudi za povsem drugačno poanto; nasprotnike veganizma lahko slišimo (z zlagano zaskrbljenostjo) trditi, da je rastlinska hrana dražja in je veganstvo zato kaprica višjega ali vsaj srednjega sloja. Ko ljudje govorijo v imenu delavskega razreda, me spreleti podoben občutek, kot ko govorijo v imenu otrok ali upokojencev - gre za zadnjo instatnco ideologizacije, v kateri si ljudje z več družbene moči vzamejo besedo namesto tistih, ki je nimajo ali je niti nočejo. Skrb za otroke ali za delavski razred je skoraj vedno prazni moralizem, ki služi uveljavljanju ideologije tistih, ki si lahko vzamejo besedo. Čeprav ni uradne statistike, ki bi vegane in veganke analizirala glede na razredno pripadnost in čeprav so dobri rastlinski nadomestki za živalske produkte res lahko (pre)dragi in nedostopni za ljudi z nižjimi prihodki, so mi življenjske izkušnje ponudile naslednji paradoks: večina vegank in veganov, ki jih poznam, izhaja iz delavskega razreda - in v krogu mojih najpremožnejših (celo zelo bogatih) znank in znancev nihče ni vegan_ka, še več, med njimi ni niti vegetarijancev in vegetarijank. Lastne izkušnje še ne pomenijo zanesljive statistike, vendar pa na podlagi ljudi, ki me obdajajo, lahko sklepam, da tradicij nihče ne jemlje tako resno tok (malo)meščanska družba, medtem ko se marginalizirane družbene skupine zavedajo, da je njihovo mesto na margini pogosto prav posledica tradicij Drugih in jih je zato treba prevprašati. Poznam vegane in veganke, ki pripadajo delavskemu razredu, so del lgbtq+ skupnosti, migranti in migrantke - ne poznam pa niti enega vegana ali veganke iz privilegiranega okolja. To je seveda lahko čisto naključje in nikakor ne bi želela delati dickensovskih zaključkov o dobrih revežih in zlobnih bogataših ali celo jemala depriviligiranosti za moralno kategorijo, vendar pa verjamem v povezavo med izkušnjo izkoriščanja in željo po njegovi odpravi. Včasih se to zgodi prej na nezavedni kot zavedni ravni; skrajni primer tega so preživeli taboriščniki in taboriščnice, med katerimi jih je veliko spontano - za nekaj let ali pa za vedno - nehalo jesti meso. Nekateri_e niso mogli_e več prenašati vonja po pečenem mesu (človeško in živalsko meso imata enak vonj, zato je taborišča večkrat preplavil vonj piknika), drugi pa niso mogli pozabiti lastne izkušnje razčlovečenja, ki jih je v mnogočem spominjala na to, kako delamo z živalmi. 

Prehrana pa ni povezana le z razredom, ampak tudi s spolom. Ženske mi velikokrat omenijo, da so bile same leta vegetarijanke, nato pa jih je družinsko življenje pripravilo do tega, da so se vrnile k mesu. Kakor da bi bilo v družini nemogoče imeti lastno identiteto in svoja prepričanja ter mora človek postati del klana. Kakor da bi si bilo nemogoče zamisliti obratno - namesto v imenu družine pristati na okrutnost in izkoriščanje, skušati družino transformirati na način, da bi perpetuirala čim manj nasilja - tako do živali kot do ljudi. Če so živali ženskega spola v prehranski industriji dvojno izkoriščane zaradi zmožnosti reprodukcije (jajca, mleko - ničesar od tega živali ne dajo, pač pa zaradi tega trpijo), so (in tu mi v prid govori tudi več uradnih statistik) moški tisti, ki se z mesom prehranjujejo pogosteje kot ženske. Moški ob žaru, moški s hamburgerjem, moški z zrezkom - vse to naj bi bili prizori tradicionalne moškosti in spolne delitve, ki loči med močnejšim in lepšim spolom. Zahtevati meso na podzavestni ravni pomeni zahtevati privilegij in jemati si pravico vladati, mučiti ter ubijati - vse to v imenu lastnega ugodja in občutka, da ti nekaj pač pripada, ker si, kot se rad samo-mitologizira določen tip moških, na vrhu prehranjevalne verige. Ne vem, kako je imeti občutek, da si na vrhu česarkoli in je tvoja pravica jemati, ampak ko denimo na sprehodu vidim moške, kako stojijo ob sprehajalni poti in urinirajo vsem na očeh, vedno pomislim, da oni gotovo vedo. Strmim v curek, ki pada na zemljo, ter se sprašujem, kako lahko mora biti živeti, če katerokoli osnovno telesno funkcijo opravljaš tako neobremenjeno, s tolikšno samoumevnostjo in si zanjo - kjerkoli in kadarkoli - vzameš toliko prostora, kolikor ga potrebuješ. Podoben občutek sem nedavno imela ob demonstracijah kmetov, ki jih je zelo dobro povzela fotografija skupine demonstrantov, ki bi lahko bili moji vrstniki, ki v zrak dvigajo stisnjene pesti, na traktorju pa imajo transparent z napisom: DRŽAVA BREZ KMETA = KOT MOŠKI BREZ KURCA. Naj povem, da se mi tako z državo brez kmeta kot z moškim brez kurca ne zdi prav nič narobe in moja prva misel ob plakatu je bila: manj onesnaževanja in manj privilegijev za tiste, ki jih imajo že itak preveč. Večina slovenskih kmetov se ukvarja s pridelovanjem krme za živino in/ali z vzrejo živali, ki jih potem kot kakovostno meso prodajo v sosednje države. Ampak to ni tekst o slabi evropski in slovenski kmetijski politiki, škodljivem razdeljevanju subvencij ter velikih prehrambenih lobijih, pač pa tekst o preseganju tradicij. Kot podoben se je na portalu  državne medijske hiše MMC nedavno pojavil tudi intervju z dvema mladima kanadskima mesaricama, ki sta bili predstavljeni kot ženski, ki delata kariero v tradicionalno moškem poklicu in na ta način prebijata stekleni strop. Čeprav sem vesela za vsako žensko, ki se ji uspe realizirati skozi svoje delo, pa je ravno ta intervju odličen pokazatelj, kaj je narobe s t. i. bossbabe feminizmom, torej obliko feminizma, ki dosežke žensk postavlja ob bok moškim, ne da bi prevprašala te same dosežke ter strukture moči, ki so za njimi. Prav zato je malo verjetno, da bo katerakoli vrsta potrošništva, pa naj bo na prvi pogled še tako plemenito, ustvarila boljši svet.

Ne samo, da s svojimi potrošniškimi navadami ne moremo izboljšati sveta, ne moremo niti postati boljši ljudje ali uveljavljati moralno-etičnih načel. Za malone vsem, kar kupimo, se v najboljšem primeru skriva nevidno delo, v najslabšem primeru pa okrutno izkoriščanje - tako ljudi kot živali. A hkrati je odločitev, da s svojim načinom življenja ne bomo mučili živali, ena redkih potrošniških izbir, s katero lahko rešujemo življenja. Okvirni izračuni kažejo, da z enim letom veganstva rešimo življenja približno devetdesetim živalim; ali drugače - biti vsejed(a) pomeni mučiti in ubiti približno devetdeset živali na leto. Veganstvo je prej kot način življenja ali dieta politična odločitev, ki pomeni, da nasprotujemo izkoriščanju ljudi in živali, da nobenega živega bitja nimamo za manjvrednega od drugega, da se skušamo izogniti onesnaževanju okolja in da smo pripravljeni prevprašati vse tradicije, ki so nam bile privzgojene kot samoumevne. Nereflektirana tradicija vedno pomeni nasilje.

Odraščala sem v vsejedi družini, kjer je veljalo, da je meso zdravo in da ga moram jesti, ker sem nagnjena k slabokrvnosti. Prav tako sem zaradi zdravja morala jesti ribe. Vzgojena sem bila v gurmansko okolje, kjer naj bi jedli izključno domačo, kakovostno, zdravo in dobro pripravljeno hrano. Spomnim se, da je oče, ko smo bili na morju, od lokalnega ribiča kupoval sveže ribe. Včasih je bila v kupu ribjih trupel kakšna živa: tisto sem nato dala v lavor z morsko vodo, počakala, da se je začela premikati in jo nato izpustila v morje, da je odplavala. To se nam je vsem zdelo samoumevno: saj vendar nismo morilci in živali imamo radi. Danes razumem, da je ta ritual predstavljal našo željo po tem, da bi si lahko verjeli, da smo dobri ljudje, ki svojih rok ne mažejo z živalskimi življenji. Nismo morilci, če drugi morijo namesto nas. Mrtve živali pred seboj smo gledali skorajda kot naravno danost, produkt, ki se ga kupi - in ne kot živo bitje, ki je bilo umorjeno z zadušitvijo. Kognitivna disonanca, ki jo povzročala tradicionalna družinska ideologija o zdravi prehrani na eni strani ter moje zavedanje, da jesti meso pomeni ubijati živali, je v meni z leti sprožala čedalje večjo tesnobo. Vedela sem, da moram prekiniti krog nasilja, hkrati pa je moje zavračanje mesa sprožalo prepire, ki sem se jim za vsako ceno želela izogniti. Dokončno sem se lahko popolnoma osvobodila šele, ko sem se odselila in sem nadzor nad lastno prehrano v celoti prevzela sama. Hrana je več kot družinski obred, je ideologija družine, ki nam preko vsakodnevnih ritualov privzgaja prepričanja in okuse.  Oddaljiti se od primarnega, privzgojenega okusa (in s tem vrednot), pomeni postati samostojen človek. Zavrniti tisto kosilo, ki smo ga kot otroci imeli najraje, pomeni odrasti. Sicer pa je iz več življenjskih razlogov dobro stremeti k temu, da si znamo svoje najljubše kosilo skuhati sami_e, rekla bi celo, da je to osnova tako za preživetveno kot za čustveno emancipacijo.

Poplava velikonočnih prizorov me je opomnila, da je večina tradicij vzpostavljenih z nasiljem - fizičnim, ideološkim, ekonomskim ali psihološkim. Tudi v svetu zunaj instagrama sem v velikonočnem času videla punce jokati in se kregati, ker njihova družina ni to, kar bi si želele, da bi bila, ter kolapsirati, ker so si naložile toliko dela, da so se zlomile pod težo pričakovanj. Vrednost tradicije ni v tem, da je popolna (okusen pogrinjek, nasmejana družina, uspela potica), ampak v tem, da znamo zase zadržati le tiste stvari, zaradi katerih se počutimo bolje. Življenje brez živalskih izdelkov zame pomeni, da lahko postajam čedalje bolj podobna osebi, kakršna sem si od nekdaj želela biti, in ob tem ne imeti slabe vesti od nakopičene krivde. Naučila sem se reči ne hrani, ki je ne jem, ne da bi se mi bilo treba iz vljudnosti siliti. Dovolila sem si biti slišana ter vsaj pri eni stvari v življenju ne popuščati. V svojem telesu se še nikoli nisem počutila bolje. Z najbližjimi ljudmi sem delila najboljše obroke svojega življenja ter v kuhinji - in pozor, to pišem kot feministka - našla občutek doma, kjer lahko soustvarim utopično skupnost in alternativni način bivanja, ki presega tisto, kar mi je bilo privzgojeno kot normalno. 

Bržkone velika noč ljudem pomaga vsaj za dan ali dva odmisliti bremena vsakdana ter se pretvarjati, da je resničnost lahko sestavljena iz pobarvank, sladic in druženja. Obredi so nujni, da lahko prenesemo monotonost življenja, ter nas povezujejo v občutku pripadnosti in skupnosti. Vrnitve velike noči tako ne vidim kot retradicionalizacije, kakor bi rekli tisti, ki verjamejo, da se je družba kdaj detradicionalizirala, pač pa kot poskus s starimi vzorci iskati načine za novo povezanost. In ravno v tem tiči problem: nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.

Časi se spreminjajo, ljudje se osvobajajo nezdravih družinskih dinamik ter prekinjajo z vzorci, ki so veljali za normalne, vse dokler se nismo zamislili nad količino trpljenja, ki ga povzročajo. Želela bi si velike noči - ali katerega koli drugega praznika - ki ne bi dobila samo novega filtra, s katerim bi bila objava na instagramu videti sodobnejša, pač pa ki bi bila pripravljena zavreči tisto, kar ne sodi v današnji čas. Pogled na vesele družine s šunko in jajci na sredini mize me tako spominja na nek povsem drugačen prizor, ki pa ima, če si ga natančno ogledamo, podoben podton. Jajca in šunke, simboli okrutnosti sredi nasmejanih obrazov, na simbolni ravni spominjajo na motive s slike Ambasadorjev (1533) Hansa Holbeina mlajšega. Na sliki ponosno stojita moška v svojih reprezentativnih oblačilih. Za njima sta dve polici z razstavljenimi predmeti, pod njima pa se razprostira zamaknjena lobanja. Večina umetnostno zgodovinskih analiz se osredotoča na lobanjo, ta tujek na sliki, ki ga razlagajo kot memento mori: da, resda sta moška na sliki na vrhuncu moči, a tudi njiju čaka smrt. Lobanja je zamaknjena, skoraj neprepoznavna, saj ima le tako kot simbol lahko metafizično dimenzijo. Če bi jo Holbein upodobil realistično, se ne bi v ničemer razlikovala od predmetov, ki so razstavljeni na policah za ambasadorjema. A kaj so ti predmeti in zakaj so tam razstavljeni? Gre za najsodobnejše znanstvene pripomočke tistega časa, ki so bili namenjeni navigaciji in navtiki. Ob njih je razstavljen globus. Slika je nastala v šestnajstem stoletju, času, ki so ga naši gimnazijski učbeniki še imenovali čas velikih geografskih odkritij, danes pa mu rečemo kolonizacija. Globus je prilagojen Magelanovi viziji sveta. Na spodnji polici vidimo še knjigo aritmetike, knjigo psalmov in lutnjo. Zdaj je jasno: gledamo človeka, ki sta verjela, da je njuna naloga znanstveno in versko razsvetliti in kultivirati del Zemlje, za katerega še generacija pred njima ni vedela, da obstaja - in o katerem tudi onadva sama nista vedela in nista želela vedeti ničesar. Kot v Ways of Seeing poudarja John Berger, ni pomembno, kako močno sta bila moška na sliki dejansko vključena v kolonizacijo, pač pa je pomemben njun odnos do sveta, ki ga lahko razberemo s slike; in ta odnos je bil skupen njunemu celotnemu razredu. Gre za razred, kot pravi Berger, ki je bil prepričan, da svet obstaja za to, da bi si z njim okrasili svoja razkošna domovanja - in skrajna forma tega prepričanja so odnosi, ki so se vzpostavili med kolonialnimi zavojevalci in koloniziranimi. Sodobniki Ambasadorjev in Holbeina v upodobljenih predmetih niso videli ničesar spornega, ali celo okrutnega; danes pa osveščen pogled nanje prikazuje, kako kompleksen je odnos med znanostjo, umetnostjo, ideologijo, željo po moči in uveljavljanjem moči. Tako kot danes v razstavljenem globusu in tehničnih pripomočkih za plovbo lahko vidimo odblesk nečesa zloveščega, tako bodo motivi velikonočnih (in drugih) pojedin za ljudi prihodnosti lahko pomenili podobno morbidno simboliko, za katero se skrivajo okrutnost, mučenje, izkoriščanje, pobijanje ter izčrpavanje. 

Od velike noči sta minila dva meseca. Medtem so javni diskurz zapolnile nutrije, živali, ki so za ljudi imele vrednost in pravico do obstoja samo, dokler so jih lahko mučili, pobijali in z njimi služili v krznarski industriji. Vrednost so imele kot objekti izkoriščanja in ne kot živa bitja z lastnimi potrebami, kar velja za večino živali z izjemo hišnih ljubljenčkov. Ko so postale odveč, niso nikogar zanimale in prav tako se nihče ni ukvarjal z vprašanjem, kakšne posledice ima za okolje sleherni poseg, ki ga naredimo. Stroka tudi tu stoji na okopih specizma in uporablja argumente avtohtonosti, evgenike, nevarnosti, obrambe meja in zaščite lastnine. Na drugi strani je civilna družba, ki le nasprotuje streljanju živali. V resnici bi se debata morala odviti na neki povsem drugi ravni, kjer bi skušali razumeti, da še najmanjši poseg v okolje za seboj prinese trajne posledice - in da so za te posledice odgovorni kolonizatorji, ljudje, in ne žrtve kolonizacije, živali. Nutrije bi streljali, ker verjamemo, da smo višje razvita bitja, ki z drugimi živimi bitji lahko delajo, kar jih je volja. Ampak - ali ne bi ravno od višje razvitih bitij pričakovali, da se zmorejo domisliti rešitve, ki je kompleksnejša in manj okrutna kot streljanje?

Ko sem bila otrok, sem imela zelo rada dva filma: Babe (1995) o pujsu, ki v očeh ljudi postane enakovreden psu (šele danes razumem, da je to lahko postal samo zato, ker je dokazal, da lahko služi ljudem tudi na druge načine kot s svojim mesom) in Kokoške na begu (Chicken Run, 2000) o kokoših, ki se borijo za svojo osvoboditev in pravico do življenja. Popularna kultura rada uporablja zgodbe o osvoboditvi živali; vendar pa se pri tem vedno zatakne v enega od škodljivih mitov. Prvi je, da bo živali osvobodil človek in jim pomagal najti pot v svobodo (npr. Free Willy, 1993, Isle of Dogs, 2018), drugi pa je, da bodo živali naredile neke vrste revolucijo in se bodo vseh vrst tiranskih odnosov osvobodile same (npr. Kokoške na begu, Mravljinec Z, 1998). Medtem ko ljudje simpatizirajo z živalmi v popularni kulturi, prenesejo možnost za njihovo osvoboditev na nedoločljiv revolucionarni potencial, ki naj bi ga v sebi nosile živali same. S tem se odvežejo lastne odgovornosti v verigi izkoriščanja in verjamejo, pa naj bo še tako absurdno, da bi lahko živali, če bi že hotele in se organizirale, za svojo osvoboditev poskrbele same. Od tu tudi naklonjenost javnosti do živali, ki občasno pobegnejo iz klavnic ali transporta: v njih vidijo možnost utopičnega upora, po katerem bržkone na podzavestni ravni hrepenijo tudi sami.

In če se za konec zadržimo pri utopiji: mediji so poročali, da so nutrije poškodovale turistične hiške, ki jih je MOL postavila na Ljubljanico. Postavitev plavajočih bivakov na reko je grob poseg v naravo in skupno dobro, ki se mu prebivalci in prebivalke tega mesta nismo uprli_e. Medtem ko je center Ljubljane namenjen skoraj smo še turizmu in ko so turistične kapacitete napolnjene preko zmogljivosti, se je začela kolonizacija reke, ki je morda niti nismo opazili_e, so jo pa opazile njene prebivalke, nutrije. Hkrati orke v okolici Gibraltarja prevračajo in potapljajo ladje, namenoma in organizirano, kakor pravijo znanstveniki in znanstvenice. Če bi še tako radi, živalim ne moremo pripisati revolucionarnega potenciala in upora (proti izkoriščanju, onesnaževanju, kapitalizmu in krčenju življenjskega prostora); lahko pa jim damo priložnost, da jih v njihovem načinu življenja in njihovih potrebah (po življenjskem prostoru, čistem okolju in možnosti preživetja) vidimo kot sebi enake. Utopično vprašanje, ki iz tega sledi in si ga lahko zastavimo za konec, je: Ali se, živali in ljudje, ne bi v resnici morali boriti za iste stvari?