Spodnji tekst je bil napisan za slovensko literarno revijo. Urednik je želel, da iz njega izbrišem stavke, ki so se mu zdeli precej resna obtožba. V skladu z osrednjo temo eseja se mi je zdelo, da moram vztrajati pri svojem, kar pomeni, da besedilo ne bo objavljeno v slovenski literarni reviji, pač pa ga za vse zainteresirane objavljam tu. Zdaj še bolj kot med pisanjem vem, zakaj je pomembno graditi vzporedne strukture.
***
Zgodovina je polna ljudi, ki preprosto niso. Rekle so ne, hvala, se obrnile in pobegnile v puščavo, razcapane stale na ulicah, živele v sodih, požgale lastne hiše, bose hodile skozi mesto, ubile svoje posiljevalce, odrinile večerjo, meditirale v svetlobo. Celo dojenčki zavračajo in starejši tudi. Vse vrste živali zavračajo: v živalskem vrtu z mrtvimi pogledi strmijo skozi pleksi steklo, mečejo iztrebke v človeške obraze, nehajo rojevati. Razredi zavračajo. Revni vržejo svoja življenja na barikade. Delavci upočasnijo proizvodno linijo. Zasužnjene so vedno zavračale, zastrupljale so gostije in splavljale zarodke. […]
Beseda ne, izrečena v mogočni logiki zavrnjenega svetovnega reda, nosi veliko pomenov. Pesniški ne lahko zaščiti potencialni da – ali natančneje, pesniški ne je tisti, ki lahko zaščiti seveda da ali vsako od njegovih številnih različic. Na ta način je pesem proti policiji vedno tudi varuhinja ljubezni do sveta.
- Anne Boyer, No[1]
No!Press je založba, ki je nastala, ko sem dovoljkrat rekla ne. Ne, ne bom več delala za založbo, s katero ne delimo vizije ne o literaturi pa tudi ne o svetu, ne, ne bom verjela, da lahko v slovenskem prostoru obstajata samo dve dominantni literarni struji – pobezljana bestsellerska komercializacija in zveličavna intelektualnost v slonokoščenem stolpu (pri čemer sta velikokrat obe slabi) –, ne, ne bom se pustila ustrahovati, ko bodo vsi rekli, da je kaj takšnega, kot sem si zamislila, nemogoče (čeprav morda je), ne, ne bom hodila na kavice z ljudmi, ki bi mi potencialno lahko koristili in sklepala strateških zavezništev in gnilih kompromisov, ne, ne bom del slovenske literarne scene – pri čemer s sceno mislim incestuozno obrekovalnico, polno zavisti, ranjenih egov, gatekeepinga in drobnih kupčij –, ne, ne bom javno govorila o tem, kako so knjige gradniki naroda in literatura narodova kri, ne bom sodelovala v povorki, ki na vsa usta kriči o pomenu literature z edinim namenom, da bi prišla do več javnega denarja. Ne bom se prijavljala na razpise zaradi razpisov samih. Knjig ne bom podredila pričakovanjem drugih – pa naj gre za tiste, ki določajo razpisne pogoje, trg ali literarno srenjo. Ne bom tekmovala. Ne bom se primerjala z drugimi. Ne bom govorila delamo dobro, pomembni smo, zaslužimo si, pripada nam, glejte nas, žrtvujemo se. Brez nas ne bi bilo … Kultura je … Morala sem reči ne večini stvari, v katere sem bila na področju slovenske kulture profesionalno socializirana, da sem lahko ustvarila prostor, v katerem sem zadihala. Mnogokrat ne za en seveda da.
Predstavljam si, kako veterani in veteranke slovenskega založništva ob zgoraj napisanem zmajujejo z glavo in rečejo: To je utopija. Tako ne moreš preživeti. Najbrž imajo prav, a hkrati ne vedo, da tudi drugače ne bi mogla preživeti. Odkar delam na področju kulture, sem vedno imela še drugo službo na področju raziskovanja. In obratno: odkar sem raziskovalka, delam tudi v kulturi. To je bolj kot posledica mojih mnogoterih zanimanj preprosta preživetvena strategija: na obeh področjih sem, odkar sem se z njima začela ukvarjati, zaposlena prekerno. V praksi to pomeni, da me, ko nimam raziskovalnih projektov za polno zaposlitev, nad gladino drži delo v kulturi, sploh na področju knjige. In obratno: ko nimam dovolj dela (ali bolje rečeno: ko nisem dovolj plačana), da bi lahko živela od uredniškega in avtorskega dela, me nad gladino drži raziskovalno delo. Morda je tej specifični situaciji botrovalo dejstvo, da sem se ekonomsko osamosvojila v času gospodarske krize, ko so se honorarji in zaposlitvene možnosti prepolovile. Velikokrat slišim, da so šle stvari od takrat na bolje, in vesela sem, če so res, a v meni še vedno obstaja isti strah kot tedaj: da se moram za občutek varnosti oprijeti več kot enega dela. V tem nisem edina: številni redno zaposleni uredniki in urednice imajo več kot eno delo. Ker so plače tako nizke, po službi ali za vikende še lektorirajo, mentorirajo, moderirajo, pišejo, poučujejo ali prevajajo. Tudi kustosi in kustosinje s svojimi začetniškimi plačami in po možnosti še z zamrznitvijo napredovanj v instituciji, v kateri delajo, ob svojih službah počnejo še druge stvari, da lahko plačajo najemnino, odplačujejo kredit, si privoščijo dopust.[2]
Skratka, odgovor veterankam in veteranom slovenskega založništva je lahko le: preživeti se ne da v nobenem primeru. Ampak morda sama raje propadam pod lastnimi kot pod tujimi pogoji. Sicer pa: tudi ko sem se pred leti želela zaposliti kot urednica na že obstoječi in dobro stoječi založbi, zame ta možnost sploh ni obstajala. Ne samo da sem morala sama velikokrat reči ne, prav tolikokrat sem bila tudi zavrnjena in so ne namesto mene rekli drugi. Tudi to je No!Press.
Preden pride do nejasnosti: nisem žrtev in ta način življenja sem si izbrala. Lahko bi izbrala tudi kaj drugega, a mi ni bilo treba. Mnogim je slabše. Mnogim je tudi bolje. Moj kolega in sopotnik v slovenskem literarnem prostoru, Aljoša Harlamov, je nedavno razmišljal o temni prihodnosti slovenskega založništva. Kljub temu, da so njegovi argumenti prepričljivi in podkrepljeni z izkušnjami, pa se ob branju nisem mogla znebiti občutka, da slovensko založništvo, tako kot tudi slovenski mediji, za časa mojega življenja ne pozna ničesar drugega kakor permanentno krizo. In ko je zastavil (retorično?) vprašanje, ali smo pripravljeni braniti obstoj knjigarn Mladinske knjige, sem mu kar glasno odgovorila: Seveda ne. Ko že leta spremljam tiho umiranje literarne in medijske krajine, poslušam o nezadovoljstvu delavcev in delavk, nesposobnosti (ali celo korumpiranosti) vodstva ter vidim zdolgočasenost in intelektualno izpraznjenost občinstva, se mi zdi, da bo samo propad teh struktur lahko omogočil vzpostavitev nečesa novega.
V enem letu, odkar sem založnica, sem lahko ugotovila, da nove strukture delujejo bistveno bolje od starih. Le banalen primer: najhitreje račun za prodajo naših knjig v svojih knjigarnah v Ljubljani in Mariboru plača najmanjša med založbami (naslednji dan), medtem ko nam ena od najuspešnejših slovenskih založb (ki se tako rada imenuje tudi sama) v trenutku, ko to pišem, dolguje plačila za zadnjih pet mesecev. Rečeno drugače: naša mala, javno nefinancirana, neodvisna založbica, kreditira eno največjih in najbolje javno financiranih slovenskih založb. S svojim delom jo, tako se govori, pogosto kreditirajo tudi avtorji in avtorice ter prevajalke in prevajalci, ki včasih po več mesecev čakajo na plačilo za svoje delo.[3] V knjigarnah Mladinske knjige svojih knjig ne prodajamo, pri čemer ne gre za snobovsko izključevanje, če si sposodim frazo kolega Harlamova, ampak za to, da si po eni strani zaradi marž tega ne moremo privoščiti, po drugi strani pa se mi zdi knjigotrška mreža Mladinske knjige v najboljšem primeru papirnica, v najslabšem pa generatorka slabega okusa. In slednjega ne jemljem zlahka. Ne zato, ker bi bila vzvišena nad uspešnicami, ampak zato, ker verjamem, da se uspešnica ne rodi, ampak to postane.
Primer, ki je v zadnjem času to nazorno prikazoval, je bila reklama za knjigo za samopomoč slovenskega avtorja, ki se je na LCD ekranu izložbe Konzorcija vrtela več mesecev pred samim izidom. Na tem ekranu je še preden je knjigo kdorkoli sploh prebral, že pisalo: uspešnica. Pardon, kako je lahko uspešnica, če sploh še ni izšla? Če bi toliko prostora, kot ga dobijo avtorice in avtorji knjig za samopomoč in duhovno rast, dobila denimo Kobenhavnska trilogija Tove Ditlevsen, izčiščeno napisana, dostopna in pretresljiva knjiga, ki je izšla pri isti založbi, sem prepričana, da bi tudi ta s časom lahko postala uspešnica. Če bi katerakoli od kakovostnih knjig, ki jih prodajajo v knjigarnah Mladinske knjige, dobila tolikšno pozornost kot spekulacija o tem, kaj ljudje hočejo, bi v tej državi lahko imeli (kolikor je to na tako majhnem trgu sploh mogoče) dostojne knjižne uspešnice z različnih področij, od žanrske literature do klasik. Ljudje bodo največkrat kupili tisto, kar najpogosteje vidijo, pa naj bo to v izložbah knjigarn, na zaslonih telefonov ali v medijskih objavah. Mladinska knjiga ima kot nosilka ključne knjigarniške infrastrukture, ki je sofinancirana z javnim denarjem, odgovornost do javnega prostora. Ta odgovornost pomeni tudi raziskovanje načinov, kako različno literaturo spraviti do različnih ciljnih skupin. Ne zagovarjam elitizacije literature ali celo njene intelektualne ali umetniške vzvišenosti. Zagovarjam pa, da so ljudje zmožni in željni branja tudi zahtevnejše literature, če jim je ta predstavljena na ustrezen način in če se z njo sploh imajo priložnost seznaniti. Kajti: če tega ne verjamemo, zakaj potem sploh počnemo, kar počnemo?
Statistika, s katero razpolagam, je majhna in po obsegu nikakor ni primerljiva s statistiko, o kateri je pisal kolega Aljoša Harlamov. Lahko pa povem sledeče – in to me je v zadnjem letu presenetilo najbolj od vsega – skoraj 70 odstotkov ljudi, ki preko naše spletne strani naroči knjige založbe No!Press, ne prihaja iz Ljubljane. Večina bralk in bralcev je iz manjših slovenskih krajev, v katerih knjigarniška infrastruktura že leta ne zadošča njihovim potrebam. To so ljudje, ki so se knjige navadili kupovati po spletu in, tako ugibam, o knjigarnah ne razmišljajo več kot o fizičnih prostorih, vsaj ne v lastnih krajih. Lahko zapišem tudi, da se mi ne zdi, da bi, če bi bile naše knjige v velikih knjigotrških obtokih, prodali bistveno več knjig. Bi pa katera od neodvisnih knjigarn, katerih delo je predano, kakovostno in profesionalno, na račun verig prodala kak izvod manj – in za to bi mi bilo bistveno bolj žal. Vse to me utrjuje v prepričanju, da so vzporedne strukture mogoče in da ima stvari smisel graditi znova, od začetka, nato pa jih, ko je čas za to, tudi pustiti propasti ali se preleviti v nekaj drugega. V prepričanju, da ima smisel reči ne že poznanemu, saj je le tako mogoče odpirati nove prostore.
Spomnim se časov, ko je bil internet vznemirljiv, ko smo na socialnih omrežjih delili_e članke, debatirali_e na forumih ter ga uporabljali_e za dostop do stvari, ki so se še v času našega odraščanja zdele povsem oddaljene. Medtem je internet postal vseobsegajoča oglaševalska platforma, kjer nas algoritmi iz dneva v dan napadajo s tem, kaj bi še morali – prebrati, premisliti, spremeniti na svojem videzu, kupiti, obleči, jesti, gledati, artikulirati, zavzeti, obsoditi. Čeprav je večji del prodaje založbe No!Press odvisen od spleta, nočem ljudem naših knjig porivati v goltance, jih prepričevati, da se bodo z njimi imeli bolje ali bodo celo postali na kakršen koli način boljši. Želim jim tudi dati možnost, da rečejo ne, to me ne zanima. Kajti šele če spoštuješ, da ljudje nečesa nočejo, boš tudi lahko našel tiste, ki jim bo to, kar ponujaš, v resnično veselje.
Razumem, da majhna založba na tak način bistveno lažje razmišlja od velike: od nas niso odvisne zaposlitve, usode ali nepremičnine. Hkrati pa se mi zdi bolj kot kadarkoli prej nujno, da velike založbe znajo zagovarjati knjige, ki jih izdajajo, si iskreno odgovoriti na vprašanje, kdo jih bo kupil, ter se soočiti s tem, da je slovenski knjižni trg prenapihnjen, hkrati pa kljub hiperprodukciji ponuja razmeroma malo res pomembnih, prelomnih in kakovostnih knjig. Tudi če takšne knjige izdajo, založbe z njimi pogosto ne znajo doseči svojih bralk in bralcev, saj se te izgubijo v desetinah povprečnih ali celo slabih del.
Kot velja za vsa področja produkcije, umetniške in neumetniške, velja tudi za knjige: težnja po nenehni rasti je škodljiva. Škodljiva je za zaposlene, ki se ne morejo zares posvetiti programu, zato se pri večini slovenskih založb zdi, da nimajo vizije, pač pa le na kup nametane naslove. Škodljiva je za bralke in bralce, saj se še tisti_e, ki se s knjigami ukvarjamo, komaj znajdemo v poplavi vsega, kar ponuja slovenska književna krajina. Slabo je za avtorje in avtorice ter prevajalke in prevajalce, ki morajo biti hiperproduktivni_e, da od pisanja oziroma prevajanja sploh lahko preživijo. Ne moremo prodati več knjig, lahko pa prodajamo boljše knjige. Če parafraziram Anne Boyer: Na ta način je esej proti masovni prodaji vedno tudi varuh ljubezni do sveta. Če namreč verjamemo, da naše knjige odpirajo možnosti drugačnega razmisleka o svetu, potem je najmanj, kar lahko naredimo, to, da te knjige na tak način tudi prodajamo. Skratka: da svoje vere v boljši jutri ne delimo samo s sporočili za javnost, okroglimi mizami in udarnimi zapisi na zavihkih, pač pa jo skušamo udejanjiti skozi poslovne prakse. Ne producirati več s čedalje bolj iztrošenimi delavci in delavkami za zdolgočasene bralce in bralke, ampak delati manj ter vsaki knjigi in vsem, ki pri njej sodelujejo, nameniti čas in sredstva, ki jim pripadajo. Kajti: če to ni mogoče, če niso mogoči osnovni delovni pogoji, potem je res skrajni čas, da pustimo vse propasti, saj slabše kot je, očitno ne more biti. Nič plemenitega ni v vzdrževanju sistema, ki ne deluje, ne za ljudi, ne za knjige.
[1] Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani Poetry Foundation . Delovni prevod odlomka Manca G. Renko.
[2] Finančno je najmanj zavidljiv položaj samozaposlenih v kulturi, ki se prav tako preživljajo s številnimi projekti, ki niso nujno povezani z njihovo umetnostjo, sploh pa tistih, ki imajo za delo na področju kulture navadne s. p.-je in ob nizkih honorarjih plačujejo še čedalje višje prispevke.
[3] To so sporne povedi, zaradi katerih je bilo besedilo umaknjeno iz objave v literarni reviji. Mislim, da je pomembno javno govoriti o plačilni nedisciplini v slovenski kulturi, tudi založništvu. Plačilna nedisciplina obstaja, že odkar delujem v tem polju, in zdi se mi, da bi morali o lastnih izkušnjah nehati šepetati na zakuskah literarnih večerov, ampak javno spregovoriti. Da delavke in delavci nis(m)o (pravočasno) plačani_e za svoje delo, je sramotno; ne za nas, pač pa za dolžnike, ki z našim delom ustvajajo dobiček.
Sem upala, da so obtožbe hujše. To je dvakrat žalostno: da je, kot je, in da ti očitek o počasnem plačevanju lahko odnese objavo.
Bomo pa mastodontsko Mladinsko knjigo vendarle še naprej podpirali … Dokler ne bo prodajala samo še skodelic in božičnih okraskov …