Love is Blind (Netflix, 5. sezona)
Vedno sem hotela napisati knjigo, o kateri ne bi mogla govoriti, knjigo, zaradi katere ne bi mogla prenesti pogledov drugih, napiše Annie Ernaux v zaključku romana La honte, ki sem ga brala v angleški izdaji kot Shame. V njem opisuje enega odločilnih dogodkov svojega življenja, ko je kot dvanajstletnica svojemu očetu preprečila, da bi ubil svojo ženo, njeno mamo. Ta dogodek je odprl razpoko, skozi katero je pronicalo zavedanje o družbenem položaju svoje družine, ter jo za vedno napolnilo s sramom. Sram zaradi poklica svojih staršev, njunih finančnih težav, delavskega porekla, obnašanja. Sramota je postala nov način življenja in ne da bi se tega zavedala, je postala del njenega telesa.
To se je zgodilo 15. junija 1952, kar je prvi datum, ki se ga Ernaux spominja, in po katerem je njeno življenje postalo drugačno. Knjigo je napisala poleti 1996, več kot štirideset let pozneje, po tem, ko je na televiziji videla minometni napad na trg v Sarajevu ter desetine mrtvih in stotine ranjenih. V francoskem časopisu nekdo napisal, da bi nas vse moralo biti sram, čemur se je začudila, saj ni vedela, da je sram lahko nekaj, kar en dan čutiš, naslednjega dne pa ne več, kakor tudi, da je sram lahko skupinski in odvisen od zunanjih razmer in tragedije drugih. Kdor je zares občutil sram, ve, da ne more biti le fraza, ki spremlja tujo grozo.
Sramota je vedno le intimna in neizrekljiva; v trenutku, ko jo artikuliramo in delimo s svetom, izgubi večino moči, ki jo je imela nad nami. To ne pomeni, da občutek nelagodja mine, a vsekakor ni več tako zadušljiv in vseobsegajoč, kot je bil, ko je bil samo naš. Nikoli nas ne more biti sram skupaj ali enako; lahko smo skupaj žalostni, razočarani ali prizadeti, lahko nam je tudi nerodno, a sram lahko nosi le vsak sam.
Hkrati z branjem Annie Ernaux sem na Netflixu gledala peto sezono resničnostnega šova Love is Blind. Za tiste, ki niste med milijoni gledalcev, lahko povem le to, da gre za dating show, v katerem se pari spoznajo, ne da bi se kdajkoli prej videli, in se - based on true emotional connection - nato odločijo za poroko po treh tednih poznanstva. Is love truly blind?, se sprašujejo producenti oddaje - in čeprav že vemo, da ljubezen ni slepa, vsako sezono lahko spremljamo nove načine, s katerimi bi nas udeleženci in udeleženke radi prepričali o nasprotnem.
Poleg variacij ponavljajočih se konfliktov (moški v financial due diligence, ženske, ki naj bi želele preveč, spolna (ne)privlačnost, agresivne družine, ljubosumje …) se je največja sprememba v showu zgodila na jezikovno-semantični ravni. Spremljamo lahko namreč neverjetno porast t.i. terapevtskega govora (therapy speak), ki ga udeleženke in udeleženci uporabljajo za prikrivanje svojih resničnih čustev, sploh ko gre za odnos z drugimi. Therapy speak so prek socialnih omrežij razširili bolj ali manj samooklicani terapevti in terapevtke, ki ponavljajo vedno enake fraze o tem, kako se moramo znati postaviti na prvo mesto, jasno začrtati meje, se čustveno odpreti ter se zavarovati pred vsem, kar je toxic, ob tem pa dajati občutek, da poslušamo ali smo celo empatični_e (Your feelings are valid; I am sorry you feel this way, These are my boundaries; trauma bonding, trauma dumping, attachment style …). Sledilke in sledilce skušajo opolnomočiti za bolj kakovostno in čustveno zrelo življenje, pri čemer pa jim ne povedo najpomembnejšega: da naša življenja in naša čustva niso izolirana od sveta, ampak postanejo resnična in kompleksna šele, ko so v stiku z življenji in čustvi drugih (kot reče fiktivna Virginia Woolf v The Hours (Ure do večnosti, 2002): You cannot find peace by avoiding life, Leonard.). Za sobivanje je nujno prevzemanje odgovornosti - predvsem dejanske in ne le simbolne - saj v nasprotnem primeru ni razlike med prioritizing yourself in sebičnostjo ali med poskusi resničnega razumevanja sebe in drugih ter gaslightingom (cf. Jonah Hill). Ker so terapevtske vsebine na socialnih omrežjih izključno enosmerne, ljudem, ki jih spremljajo, umanjka temeljni del terapevtske izkušnje, ki pomeni preizpraševanje sebe in lastnih vzorcev tako v odnosu do sebe kot v odnosu do drugih. Therapy speak je tako nevarni odvod terapije, ki ljudi opolnomoči le na ravni izraza, ne pa tudi v odnosu do samih sebe; gre za puder in dišave, ki sicer lahko nadvladajo smrad, ne morejo pa preprečiti razkroja. Reality showi so tako začeli delovati na dveh ravneh: na površinski, jezikovni, so ljudje eden do drugega skoraj vedno razumevajoči in terapevtski, medtem ko so njihova dejanja ravno nasprotna. Če za Annie Ernaux soočanje s travmo pomeni iskati jezik razkroja za upovedovanje resnice, je soočanje s travmo v resničnostnih šovih polno floskul o opolnomočenju, ki zvenijo pravilno, a nimajo nikakršnega resničnega pomena.
K sreči se producenti in producentke resničnostnih showov zavedajo najstarejšega pravila dobre zgodbe, ki pravi show, don’t tell, zato nam je peta sezona Love is Blind onkraj praznega jezika lahko ponudila bežni trenutek, vreden same Annie Ernaux. V showu spremljamo Lydio, ki svojo nesigurnost in travmo migrantske izkušnje skriva za fasado glasne latine, polne lažne samozavesti. Vse, kar si Lydia želi, je, da bi jo nekdo, kdorkoli, izbral, se zares odločil zanjo in jo sprejel. Težko jo je prenašati in eden od tekmovalcev, Uche, s katerim je bežno dejtala že pred showom, se odloči, da jo bo, ker jo pač lahko, osramotil in ponižal. Pod pretvezo skrbi pove zgodbo o tem, da je psihopatka, ki ga je zalezovala in bila z njim obsedena. Dokaz za to naj bi bilo instagram sporočilo, ki mu ga je poslala prijateljica, v katerem ga sprašuje, ali pozna osebo na sliki (Lydio), češ da ta že tedne budno spremlja vse njene instagram objave ter pogleda vsak njen story. Ko Uche to pove Lydii, jo je vidno sram, a svojega dejanja ne zanika. Osramočena se zaveda, da izpade kot nora ženska - in dejansko se čedalje bolj tako tudi obnaša. Po obdobju sramu pa se zgodi odrešitev: ko Lydia z vidnim nelagodjem drugim puncam pove, česa jo je okrivil Uche, ji ena od njih odgovori: Katera od nas pa ne stalka vseh punc, s katerimi je v stiku moški, s katerim seksa!? Vse se zasmejijo in osramočenost, ki jo je bilo prej mogoče videti na Lydiinem obrazu, v hipu izgine. Sram se oklepa le tistega, kar je samo naše.
Annie Ernaux je morala, da bi se soočila s sramom, celo življenje pisati knjige o sebi, sploh o tistem, kar se ji je zdelo neizrekljivo: Pisanje o tem sem imela za prepovedano dejanje, ki zahteva kazen. /…/ Zdaj, ko sem končno priznala papirju, se mi zdi, da se mi je zgodil običajen dogodek, ki je v družinah pogostejši, kot sem včasih mislila. Mogoče gre za to, da pripoved, kakršna koli pripoved, daje normalnost dejanjem, tudi tistim najbolj dramatičnim. Tako Annie Ernaux kot Lydia sta morali artikulirati grozo, da se je ta lahko razblinila. In to je tudi razlog, da beremo literaturo ali gledamo resničnostne showe: čakamo, da bo kdo namesto nas ubesedil tisto, česar si sami ne upamo; da bi zaslišali izkušnjo drugega, ki je hkrati tudi naša in bi ob tem lahko rekli: to se je zgodilo tudi meni; tudi moji starši so bili nasilni in tudi jaz na instagramu stalkam ženske, na katere sem ljubosumna.