Mlade in lepe

Jane Birkin in vzgojene iluzije

La Belle Noiseuse (Jacques Rivette, 1991)

Predvčerajšnjim je umrla Jane Birkin, igralka, glasbenica in ena prvih it-punc, katere življenje se je zdelo vsaj tako (če ne še bolj?) zanimivo kot njena umetniška kariera. Ob njeni smrti so splet preplavile fotografije, s katerih je široko odprtih oči in rahlo priprtih ust v nas strmela ženska v svojih dvajsetih. Lepa mlada ženska, ikonična ženska, ženska, ki je za mnoge poosebljala svobodo in bohemstvo. Pa vendar: ženska, ki je predvčerajšnjim umrla, je bila stara 76 let. V svojem življenju je igrala v približno sedemdesetih filmih (morda je svoji najboljši vlogi naredila v devetdesetih!), posnela nekaj najbolj znanih pesmi v francoščini, se prvič poročila pri devetnajstih letih, zamenjala domovino, se trikrat ločila, živela z alkoholikom in grobjanom, od katerega se nikoli ni mogla scela odtrgati, rodila tri otroke, doživela smrt hčere, zbolela za levkemijo in preživela kap. Ženska, ki je umrla, je živela tveganj, bolečin, strasti in radosti polno življenje, ki je na njej pustilo sledi - tako v notranjem svetu, ki ga je naseljevala - kot na njenem videzu. Predvčerajšnjem ni umrla vzdihujoča dvaindvajsetletnica, kakršna je v nas zrla s fotografij, pač pa starejša ženska, ki je leta 2016 sama dejala, da je veliko bolj ponosna na svoje resnično življenje kot na svoje umetniške dosežke: Resnično življenje je bilo tisto, v čemer sem bila najboljša. Pred kamerami ali na odru nisem imela samozavesti. Imela pa sem jo v stvareh, ki sem jih hotela v resničnem življenju. Jane Birkin je bila ženska, ki si je upala živeti, ženska, ki je, čeprav je zaslovela kot lep objekt, vztrajala pri tem, da je oseba: pri naravnem staranju, spreminjanju telesa in vsebini, ki jo je imela. Ko so mediji ter oboževalke in oboževalci na socialnih omrežjih ob njeni smrti objavljali pol stoletja stare fotografije, so s tem sporočali, da je največ, kar nam je imela Jane Birkin (ali katera koli druga ženska) ponuditi, njena mladost. Kot bi rekel Picasso, znan po svoji ljubezni do trpinčenja veliko mlajših žensk: Mladost je brezčasna. Ampak to ni res. Mladost ima omejen rok trajanja in po njej pridejo zrela leta, čas, ko zares postanemo ljudje in se nam zgodijo najpomembnejše stvari v življenju. Vztrajati pri mladosti, pomeni osebo (predvsem žensko!) oropati bistvenega dela življenja, nad katerim ima lahko največ nadzora. 

Mladost je seksi, zato ker predstavlja iluzijo, privid in obet. Mladost nam omogoča projekcije lastnih fantazij. Tudi zato je bilo eno ponavljajočih se vprašanj v življenju Jane Birkin denimo, ali so bili njeni vzdihi v Je T’aime… Moi Non Plus posneti med seksom (wink wink za vse, ki ste gledali The Idol; popularna kultura je večno perpetuiranje bolj ali manj istega, this is why it feels like home). Problem objavljanja fotografij mladosti ni samo vprašanje javne krajine in javne reprezentacije žensk, pač pa se prenaša tudi v zasebna življenja.

Na dan, ko je umrla Jane Birkin, sem ravno prebrala avtobiografijo Mire Furlan Voli me više od svega na svijetu, ki je nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Mira Furlan, v nekaterih aspektih jugoslovanska Jane Birkin (igralka, seks, frufru, ikona), opisuje umiranje svoje mame Branke ter njeno spominjanje mladostnega prijatelja in bržkone neizživete ljubezni, Zdravka. Branka je na smrtni postelji dan za dnem prosila Miro, naj pokliče Zdravka, da bi ga še enkrat videla; in dan za dnem se Zdravko ni javljal. Branka je umrla, ne da bi se Zdravko javil, kaj šele prikazal v bolnišnici. Leta pozneje se je Mira srečala z Zdravkom na Brankinem grobu. Starec je priznal, da pogosto pride tja in na vprašanje, zakaj ni obiskal Branke, ko je umirala, je izdavil: Nisam to mogao napraviti. A nisam ni mogao podnijeti da je vidim u tom groznom stanju. Htio sem se je sjećati kao mlade i lijepe. Volio sam je.

Da je Zdravkova iluzija zdržala, je Branka morala umreti. Globoko pod rušo, ko ni bilo mogoče videti nje, resnične, v bolečinah, je spet lahko postala projekcijski prostor za mladost in lepoto, iluzija velike ljubezni. Pa kaj, če ji ni izpolnil zadnje želje. Pa kaj, če se je izogibal njenim klicem. Pa kaj, če je ni zmogel videti takšne, kakršna je v resnici bila. Zdaj, ko je mrtva, lahko spet verjame, da je nekoč resnično ljubil, da obstaja nekaj takšnega, čemur lahko rečemo velika ljubezen. Mimogrede, ste opazili, da so skoraj vse velike ljubezni neizživete? (Kot reče Taylor Swift v eni od redkih nesentimentalnih popevk o ljubezni, The 1: You know the greatest films of all time were never made.) Veliko ljubezen vedno uniči zahteva po razmerju, po materializaciji. Pred leti sem materializacijo predlagala moškemu, ki je desetletje trdil, da me ljubi (v tem odnosu je bilo veliko stvari zapletenih, predvsem pa sama leta nisem delala nič manjše projekcije od njega); v trenutku mi je pojasnil, da je ta scela nemogoča, this will always be just a dream, nato pa mi je nekaj let pozneje en teden pred svojo poroko napisal sentimentalno pismo, od katerega je najbrž pričakoval, da mu bo pustilo priprta vrata (ne bom rekla, da mu jih ni). O tem pišem, ker sem ob Brankini zgodbi pomislila, koga bi v njeni situaciji klicala sama - in predvsem, ali bi se odzval. Ne bi se. Bi pa jokal na grobu in morda gledal moje fotografije, na katerih sem bila stara devetnajst let (before sunrise).

Nič ni narobe, da se Jane Birkin spominjamo kot ikono šestdesetih in sedemdesetih let, vendar pa je zavoljo naše vpletenosti v kompleksnosti življenja bolje, če skušamo o njej, kot tudi o vseh drugih zgodovinskih osebnostih, misliti kot o ljudeh - in ne le kot o projekcijskem platnu za lastne fantazije. Sicer pa: ali ni Birkin bag tako draga in tako nedostopna prav zato, da o njej lahko le fantaziramo - kar pomeni, da se je nikoli ne bomo naveličali? Ko kdaj naletim na Birkin bag zbirki Cardi B ali Kim Kardashian, me vedno prevzame neskončni občutek naveličanosti: imeti trideset istih torbic je neprimerno bolj dolgočasno kot imeti strastno fantazijo o eni sami. Podobno je s fotografijami večno mlade Jane Birkin, ki so bistveno bolj dolgočasne od opazovanja Jane Birkin kot ženske, ki se premika skozi drugo polovico dvajsetega stoletja in nato v novo tisočletje. Kot je rekla že leta 1969, ko je bila stara triindvajset let: Kdo hoče lahko življenje? To je dolgočasno. Nato je z roko prikazala valovanje morja - gor in dol, gor in dol - ter tako napovedala življenje, ki ga bo tudi v resnici živela.