Brioni

Žalost vedno prinesemo s sabo

Na Brionih sem splavala 
in jih nato pozabila.
Spomnim se le, da je L rekel
to je moja babica, ki je umrla, zdaj me gleda z zvezde, 
mežikajoč v stikalo, ki se je svetilo v temi nad najinima glavama.
Takrat sva bila stara šest let,
nikoli pozneje ga nisem slišala govoriti v metaforah,
sem pa razumela, 
da imamo ljudje potrebo po poeziji,
kot po Bogu,
čeprav ne vemo, kaj z njima početi
do naslednje smrti.

Gledala sem žalostne ptice v kletkah,
papigo s človeškimi očmi, zdolgočasenimi do solz,
pa srne in zajce, ki so skakljali po otoku,
da sem skoraj verjela v njihovo svobodo
in načrtno odmislila lovske opazovalnice.

Ni bolj nesvobodnega prostora od raja.

Pod fotografijo v muzeju je pisalo:
Tito je imel rad živali in rad je imel lov,
skratka, kot radi rečemo, ko ne vemo, kaj bi si mislili,
bil je kompleksna zgodovinska osebnost.
Nikoli se mi ni zdelo, da bi lahko imela karkoli skupnega,
Tito in jaz,
a potem sem prebrala, da je šest mesecev na leto preživel na Brionih
in sem ga razumela:
bil je star in revolucija je trajala v nedogled,
le kam drugam bi se človek zatekel,
kot tja, 
kjer se antične ruševine stikajo z morjem
in je tudi sredi revolucije lahko rimski cesar?

Lokomotiva zgodovine vozi v krogu.

Izsušiti je bilo treba močvirja, pogozditi otok, pregnati malarijo,
si pokoriti naravo in odpreti vojaško oporišče,
gostiti zvezdnice in politike ter jih razkazovati kot živali v kletkah,
vsa ta totalitarnost je bila nujna,
da sem danes, med kolesarjenjem skozi borov gozd,
s pogledom uprtim v lesket morske gladine,
lahko mimogrede rekla
Ali ni neverjetno, da zmoremo doživeti kaj tako lepega?

Žalost vedno prinesemo s sabo.